Mnenja Za ali proti

Mnenja: za ali proti?

Tudi če imamo različna mnenja smo lahko prijatelji, se skupaj zabavamo, ali le preprosto živimo v skupni državi

Zadnje čase vse več aktualnih dogodkov sproža kar veliko hude krvi na račun različnosti mnenj. Okupacija javnega diskurza z žgočo argumentacijo, zakaj bi morali biti vsi za ali proti, je pritegnila mojo pozornost in me potisnila v premislek o komunikaciji v družbi.

 

Družbena omrežja odličen razpihovalec čustev

Z dobo interneta in družbenih omrežij se je začela na novo pisati zgodovina Zemljanov. Zdaj lahko takoj preveriš, kaj o določenih vidikih življenja menijo drugi. Posebej zanimiva področja so tabu teme. Tako smo tudi v spletu in družbenih omrežjih priča javnim razpravam o temah, ki so jih nekoč nadzorovano moderirali le mediji (njihovi lastniki in vplivneži). Z družbenmi omrežji in internetom pa vsak posameznik dobi mikrofon, da glasno pove, kaj si o tem misli (seveda je tu pomembno v obzir vzeti, da je razlika, ko se nekaj javno govori, nekaj pa v praksi počne).

 

Vedno znova se potrjuje, da so družbena omrežja odličen kanal za razpihovanje čustev in ustvarjanje trenj. To so nazorno demonstrirale razne aktualne občutljive teme: veganstvo ali mesojedstvo, spolne prakse s primesmi sadomazohizma (iz filma 50 odtenkov sive), ekonomski migranti, pravice homoseksualcev, za krzno ali proti krznu…

 

Pričakujemo lahko, da bodo postopoma na vrsto prihajale še druge tabu teme, kot so: smrtna kazen, evtanazija, spolnost, energija, ki poganja vesolje, kaj je zavest, alternativno zdravljenje, voda in zrak kot javna dobrina, kdo ima najmočnejši vpliv na svetu in kako so njihovi cilji usklajeni z ljudstvom. Določene koristne teme, ki bi morale priti v ospredje, pa ne bodo, ker jih bodo druge izrinile. Kako torej usmerjati debato o prepričanjih ter vrednotah na svetu, da bodo prave teme v ospredju? Katere sploh so prave teme? Ali so prave teme iste za nas državljane kot za voditelje? (In če niso, zakaj se pustimo potegniti vanje in jim dajati tako veliko pozornost.)

 

Mnenja: za ali proti

Mnenja: za ali proti

Žgoče javne razprave kot nezdrava hrana, ki nas naredi odvisne

Nekatere teme javnih razprav so kot virus, ki se ‘zaciklajo’ v naše misli, da se ves čas vračajo in nas kar vlečejo v svoj vrtinec. Ampak zakaj? Kaj je z določenimi temami, da se v nas tako zapečejo, da je potrebno kar nekaj samodiscipline, da se jih rešimo. Me spominja na sladkor, ki tako ugodno deluje na naše okušalne borbončice, da se komaj znebiš te odvisnosti. Ok, ampak za sladkor zdaj že vemo, zakaj je škodljiv. Virusne teme pa se zdijo nedolžne, da ni slutiti o njenih škodljivih učinkih. Pa jih imajo. In to velike in usodne. Vplivajo na naš fokus. In kradejo nam našo energijo. To čemur namenjamo pozornost, to se v našem življenju ustvarja in veča. Zato pa je potrebna samodisciplina (podobno kot pri sladkarijah), da svojo pozornost preusmerimo v želeno in za nas perspektivnejšo smer. Ampak je vredno, saj se nam bo dolgoročno obrestovalo.

 

Nekaj je, da določeno temo preučimo in predebatiramo, drugo pa je, da tej temi nenehno namenjamo svojo energijo (čeprav se nas direktno ne dotika) in preživimo 40 ali več ur v razpravah za ali proti. V tem primeru bi bilo bolj pametno, da pri sebi ocenimo, ali se nam res splača. Ali imamo toliko viška svojega dragocenega časa, da ga lahko zavestno investiramo za to? Če pa pri tem začutimo še (čustveni) naboj, potem je bolj pametno pogledati, kaj je v ozadju, zakaj nam to sproža tako čustveno reakcijo, ter to osvoboditi z novimi argumenti ali prepričanji, kot da vlečemo s sabo in ves čas iščemo priložnosti, da to blažimo (z nenehnim iskanjem priložnosti, kjer znova in znova argumentiramo svoje mnenje).

 

Je ta tema pomembna za moj uspeh in srečo?

Veliko preveč svoje energije namenjamo stvarem, ki so za naše življenje ali nepomembne ali na njih nimamo nobenega vpliva. Morda je ukvarjanje s takoimenovanimi nepomembnimi temami podzavesten način, da se izognemo pomembnim stvarem, s katerimi bi se v resnici morali soočiti. Vsekakor je boljša naložba, da energijo zavestno usmerjamo v teme in področja našega življenja, ki so pomembna za naš uspeh in naše zadovoljstvo.

 

Lahko rečete, da je neodgovorno, da se ukvarjaš predvsem s svojim življenjem. A v resnici smo 100-odstotno odgovorni za vse, kar se v našem življenju dogaja in zato smo dolžni aktivno poskrbeti najprej za to. S tem ko skrbimo za higieničnost v svojem življenju in delamo na sebi, največ dobrega prispevamo celotni družbi. Družba nima nič od nas, če jasno in glasno stresamo svoj gnev in nezadovoljstvo nad vsemi, ki mislijo drugače (pa naj bo to v eno ali drugo smer – vsaka smer namreč zase zagotovo verjame, da ima najbolj prav in da rešuje človeštvo).

 

Osnovni zakon narave in vesolja (ki podpira življenje) je ravnovesje (na vseh področjih)

Sem pa svojo agresivnost prepričevanja že izživela pred leti, ko sem bila v nekem trenutku pravi ‘presni naci’ (kar so najbolj občutili moji bližnji). Vendar sem se počutila res suvereno, saj sem prebrala ogromno literature o zdravem prehranjevanju in ohranjanju zdravja, v svojem prostem času sem svoje znanje delila tudi na presnih delavnicah in na 1-tedenskem seminarju v Harmonyju na Pašmanu, kjer sem predavala o zdravem življenju. Vsa prepričanja, ki sem jih širila, sem tudi živela, zato sta bila moj kompas moje počutje in moje zdravje. Počutila pa sem se odlično in drastično bolje kot prej ob klasični sodobni dieti. Dokler nisem začutila, da mojemu telesu ta hrana ni dovolj. To se je po nekaj letih odrazilo tako pri počutju kot tudi pri apetitu. Znašla sem se v precepu: ali širiti doktrino naprej, saj sem bila nenazadnje v javnosti poznana tudi kot mojstrica presne prehrane, ali povedati iskreno, da meni ta hrana ne zadošča več, in porušiti mit ter ideologijo, ki sem jo zgradila okoli sebe. No, odločila sem se za resnico in pristnost ter tvegala, da mi vsi tisti, ki me takrat niso podpirali v mojih prepričanjih, rečejo: no, saj sem ti rekel/rekla.

 

Ampak iz tega sem se veliko naučila, saj sem bila v enem trenutku dokaj osamljena, ker je večina bližnjih mislila, da se mi malo meša. Res je, da sem šla v zelo veliko skrajnost, ker sem se prehranjevala praktično popolnoma presno. A iz nje sem se največ naučila o splošnem zakonu narave, ki kliče k ravnovesju. No, čez nekaj let, je slika takšna, da večina tistih, ki so me najbolj kritizirali, zdaj z velikim navdušenjem pijejo smoothije, jedo presne sladice in kupujejo od lokalnih kmetov. Tudi jaz še vedno prakticiram številne nauke o zdravem življenju. Nikakor pa nisem več tako skrajna v svojih pogledih in tudi ne zganjam panike, če ni vse popolno.

 

Ostati zvest sebi in svojemu mnenju

Ostati zvest sebi in svojemu mnenju

Moč je ostati zvesti sebi, tudi če vsi razmišljajo drugače

Morda se sliši smešno. Ampak to ni tako lahko: sprejemati sebe in si ostati zvest tudi, ko razmišljaš drugače. Tudi takrat, ko se ne strinjaš z večino ali manjšino. Ali takrat, ko so vsi tvoji mnenjski vodje ali avtoritete, ki jih spoštuješ, drugačnega mnenja. V bistvu je to ravno lepota tega sveta, da je vsak malo drugačen in poseben. In da nista le dva tabora: levi in desni, za ali proti. Vmes je še cela mavrica barv. To pogosto pozabljamo v tem svetu skrajnosti. A v resnici je rešitev, različic, možnosti, idej, mnenj, pogledov, doktrin neskončno. V barvni paleti je neomejeno odtenkov in variacij.

 

Pomembno je, ko slišiš svoj iskren notranji glas (tudi če se razlikuje od glasu ostalih), da ostaneš pristen, zvest in iskren najprej do sebe. Resničen in postavljen si (ter pripravljen za uspeh), ko upaš zagovarjati svoja prepričanja, četudi se znajdeš v manjšini ali celo v družbi takšnih, ki jih ne ceniš najbolj. Ali ko upaš tudi tistim, s katerimi se večinoma ne strinjaš, kdaj priznati, da imajo tokrat pa prav. Takrat veš, da te ne vodi ego, da nisi sprejel neke ideologije samo zato, ker je moderno tako misliti. Takrat se zaveš kdo si.

 

Smo odvisni od mnenjskih vodij ali smo sami svoji mnenjski vodje?

V bistvu smo čisto preveč odvisni od mnenj drugih. Nekdo nekaj naredi, kar nam ni všeč in mi se mu smehljamo s figo v žepu ali celo s pestjo. Nato iščemo somišljenike ter hodimo k njim ‘tarnati’. S tem si začasno in zasilno operemo svojo dušo in se smehljamo naprej z nestrinjanjem v glavi. Vse kar bi morali je le kulturno povedati, kaj nam ni všeč ter najti skupni kompromis. Ali pa stvari (če za naše življenje niso pomembne) pustiti in se posvetiti svojemu delu. Naše življenje in naš uspeh je odvisen le od uspešnosti in zrelosti naše komunikacije. Bolj odkrito in iskreno ko komuniciramo, bolj smo sproščeni in spočiti za naše naslednje (pomembne) podvige. Hkrati v svoje življenje privlačimo prave stvari. Ampak ker smo ljudje različni, imamo različne interese ali poglede in takrat je treba najti kompromise ali pa se dogovoriti, da naj bo enkrat po tvoje, drugič pa po moje. (Vendar tu je potem treba biti mojster besede in držati obljube.) Lahko pa se stvari lotimo tudi strateško, tako da najdemo način, kako bomo ljudi prepričali. Vsekakor pa jih ne bomo z napadanjem, agresijo, žalitvami, nesramnostjo in nesprejemanjem.

 

Soočenje stališč zahteva določeno stopnjo zrelosti

Povrhu pa, ali ni plemenito, da kultiviramo zrelost in odraslost, v kateri smo zmožni pogledati tudi z drugega zornega kota. Slišati drugega in ga poskusiti razumeti. Tudi če se tvoje mnenje v osnovi razhaja z njegovim ali če osebe, ki to mnenje podaja, organsko ne preneseš. Soočenje stališč pač zahteva določeno stopnjo zrelosti. Tako pač je. Ljudje imamo različna mnenja. A smo kljub temu lahko prijatelji, se družimo, se skupaj zabavamo, ali le preprosto živimo v skupni državi.

 

Katere teme pa so vam najbolj zanimive, da pritegnejo vašo pozornost?

Kaj vas najbolj moti v soočanju mnenj v naši družbi?

Kako največkrat ukrepate, če z nekom ne delite enakega pogleda/mnenja?

 

 

 

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>